Že nekaj mesecev po nesreči, se je v Tojnico vrnilo življenje, danes pa je tudi strokovno dokazano, da je prva faza sanacije Tojnice uspešna.
Ukrepi takoj po požaru
Največjo okoljsko škodo ob požaru v Kemisu je utrpel potok Tojnica. Zaradi preliva onesnaženih gasilnih voda je v potok odtekla tudi oljna gošča. Zato so bili prvi ukrepi po požaru usmerjeni v preprečitev širjenja onesnaženja ter čiščenje potoka. Z ustavitvijo izlivanja onesnaženih gasilnih voda v potok, z izkopom onesnažene zemljine na mestu izliva onesnaženih gasilnih voda ter s postavitvijo plavajočih adsorpcijskih »kač« in pivnikov smo takoj po požaru preprečili nadaljnje onesnaževanje Tojnice. Skupaj z VGP Drava smo v Tojnico postavili preko 20 adsorpcijskih »kač« in plavajočih jezov in sicer v celotni dolžini od lokacije vdora onesnaženih gasilnih voda do Ljubljanice (na približno 830 metrov dolžine potoka). Zato oljna gošča Ljubljanice ni onesnažila.
Že naslednji dan po požaru smo z ekipama VGP Drava in Hidrotehnik pričeli čistiti plast oljne gošče s površine potoka in sicer s posebnimi posnemovalniki ter z našimi vakuumskimi cisternami. Prav tako smo očistili tudi brežine. V postopku čiščenja smo zbrali okoli 70 m3 zmesi oljne gošče in vode, ki smo jo odpeljali na sežig v tujino.
V prvem tednu po požaru smo izkopali tudi onesnaženo zemljino na območju, kjer so onesnažene gasilske vode vdrle v Tojnico. Zemljino smo nadomestili z novo in tako preprečili, da bi v deževnih obdobjih prišlo do nadaljnjega izpiranja onesnaženega območja v Tojnico. Onesnaženo zemljino smo v prvem tednu junija odpeljali na obdelavo v tujino.
Priprava sanacijskega načrta in izvedba prve faze
Na zahtevo ARSA smo v Kemisu, v sodelovanju s podjetjem Ekosfera, pripravili triletni sanacijski program za potok Tojnica. Zaradi kratkega roka in obdobja dopustov v pripravo načrta nismo mogli vključiti toliko strokovnjakov bioloških in ostalih strok, kot bi si želeli. Prvi korak sanacijskega načrta je narekoval izločitev muljnega sedimenta, v nadaljevanju pa sanacijo mulja z vnosom mikroorganizmov in kompenzacijsko sanacijo z vnosom rib. Obseg prvega koraka sanacije je bil določen na osnovi rezultatov analiz mulja in vode kmalu po požaru. Rezultati so pokazali, da je bil mulj na dnu Tojnice od lokacije izliva gasilnih voda do mostu pri JP Komunalnem podjetju Vrhnika prekomerno onesnažen. V juliju nam je ARSO izdal delno odločbo za odstranitev mulja iz dna Tojnice na tem odseku.
ARSO je izvedel meritve sušnega pretoka Tojnice, ki je v poletnih mesecih omogočil predviden način sanacije. 6 avgusta, ko je bil napovedan teden brez padavin, smo namestili črpalke. Vodo iz potoka smo gor vodno pred Kemis-om zajezili in prečrpavali po ceveh mimo območja sanacije do lokacije za mostom, kjer je voda odtekala nazaj v strugo potoka. Vodo smo prečrpavali štiri dni, da smo lahko izvedli praznjenje struge, izlov rib, izsesavanje mulja, vzorčenje preostalega mulja z dna struge ter postopno spuščanje vode Tojnice nazaj v strugo. V času sanacije smo iz struge Tojnice zbrali okoli 80 m3 onesnaženega mulja ter okoli 10 m3 trdnih odpadkov. Mulj in trdne odpadke smo odpeljali na sežig v tujino, pri čemer smo na sežig odpeljali tudi mulj, ki je bil onesnažen zaradi preteklih okoljskih bremen oziroma iz obdobja pred Kemisom.
Prof. dr. Mihael Toman, ki ga je ARSO določil, da kot izvedenec oceni prvo fazo sanacije ter predvidi nadaljnje korake, je na ustni obravnavi, ki je potekala novembra na ARSO, podal izvedeniško mnenje, v katerem je potrdil, da so bili za prvo fazo sanacije Tojnice prepoznani, odrejeni in izvedeni ustrezni ukrepi. Zavrnjena pa je bila dopolnilna sanacija z vnosom mikroorganizmov. Ker so bila na ustni obravnavi izrečena tudi drugačna mnenja s strani nekaterih stranskih udeležencev, je prof.dr. Mihael Toman, glede na pripombe in predloge v januarju pripravil dopolnitev izvedeniškega mnenja, ki pa v svojem bistvu ne odstopa pomembno od prvega izvedeniškega mnenja, da je bila prva faza sanacije učinkovito izvedena.
Za preprečitev onesnaženja potoka Tojnice smo od požara pa do konca novembra blokirali iztok padavinskih vod v Tojnico. V vmesnem obdobju smo sanirali poškodovani del kanalizacije ter zamenjali oljni lovilec, ki je bil prav tako poškodovan v požaru. Vse onesnažene padavinske vode na območju pogorišča smo skupaj s požarnimi vodami ves čas vozili v sežig v tujino. V sežig smo odpeljali nad 3000 t onesnaženih padavinskih ter požarnih voda.
Življenje se vrača v Tojnico
Da so bili naši ukrepi takoj po požaru in v prvi fazi sanacije pravilni in odgovorni dokazuje tudi življenje, ki se vrača v potok Tojnica. Že junija smo lahko videli, da v potoku Tojnica plavajo ribe, da so se vrnile dvoživke – žabe, nutrije in divje race. Vse to so znaki, da se je življenje v Tojnici počasi pričelo normalizirati. Tojnica je bila v preteklem obdobju večkrat zastrupljena, a se je po določenem času sama sanirala. Naši ukrepi po nesreči so pospešili naravno sanacijo potoka. Uspešnost sanacije pa bomo spremljali z večletnim monitoringom.
V Kemisu pričakujemo, da bomo na osnovi izvedeniškega mnenja ter ostalih podatkov pridobili od ARSA drugi del odločbe, ki bo opredelil nadaljnje korake sanacije in monitoringa.
Meritve onesnaženosti vode v potoku Tojnica, ki jih je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano so pokazale, da v onesnaženosti potoka med lokacijo vzorčenja pred Kemisom po sanaciji in za Kemisom ni razlike. Zato v Kemisu ne razumemo tistih posameznikov na Vrhniki, ki še vedno dvomijo v postopke sanacije in ne želijo videti in slišati, da se v je potok Tojnica že kmalu po požaru vrnilo življenje.
Naj ob tem ponovno izpostavimo objavo Nacionalnega inštituta za javno zdravje z dne 14. 7. 2017, da v okolici Kemisa ni več nobenih osnov za omejevanje uporabe zelenjave in trave, pa tudi ulovljenih rib in da se vsem prebivalcem pri vseh dejavnostih svetuje upoštevanje običajnih higienskih priporočil.
Za različne analize, na osnovi katerih smo ugotovili tudi onesnaženja zaradi »preteklih bremen«, ki nimajo nobene povezave s Kemisom, smo porabili nad 140.000 EUR. To je hkrati tudi prispevek Kemisa za zavedanje vseh nas, da so v preteklosti veljala drugačna pravila glede ravnanja z odpadki in da je razvoj znanja in tehnologij pokazal, da ta ravnanja z vidika dolgoročnih vplivov na okolje niso bila primerna. Zato prihaja čas, ko bo potrebno take vire obremenjevanja okolja v Sloveniji identificirati, ovrednotiti njihov vpliv na okolje in na nivoju države določiti prioritete ter finančne vire za sanacije.
