V tedniku Reporter je 30.3. 2020 njihov zunanji sodelavec Gašper Petovar objavil članek, ki je ponovno primer enostranskega prikaza določenih dejstev, z namenom prikazati delovanje Kemisa kot onesnaževalca, ki ne spoštuje zakonodaje in odločb Inšpektorata RS za okolje in prostor. Pri svojem pisanju je novinar Gašper Petovar načrtno izpostavil samo tista dejstva, ki so se mu zdela prikladna za namene članka ali celo za njegovega naročnika . Zamolčal pa je, oziroma ni preveril objektivnega stanja in dogajanja v zvezi s Kemisom od požara do današnjega dne.
Kemis je zahteval popravek članka. Odgovor Kemisa objavljamo v nadaljevanju.
Odgovor Kemisa na članek: »Kar je dovoljeno bogu, ni dovoljeno volu – Kemis ne upošteva odločb inšpekcije«
Novinar Gašper Petovar je v članku »Kar je dovoljeno bogu, ni dovoljeno volu – Kemis ne upošteva odločb inšpekcije« načrtno zamolčal dejstvo, da so rezultati meritev in analiz stanja okolja po požaru, ki so natančno popisane v dokumentu Končno poročilo Medresorske komisije za usklajevanje aktivnosti v zvezi s posledicami požara v podjetju Kemis d.o.o. pokazali, da požar v Kemisu ni povzročil posledic z dolgoročnimi vplivi za ljudi in okolje. Poročilo natančno povzema, katere parametre onesnaženja so merile in analizirale pristojne institucije, podaja natančen popis, kje in kdaj so bili vzeti vzorci in ugotovitve, da zemljina na okoliških travnikih zaradi požara ni bila onesnažena, kar je v nasprotju s trditvami novinarja, ki navaja, da je bila zastrupljena. Prav tako ne drži trditev, da so pristojni prepovedali igro otrokom na okoliških travnikih, prepovedali so jo v vrtcih kot preventivni ukrep dokler niso bili znani rezultati analiz, ki so pokazali, da požar ni onesnažil peskovnikov. Zato požar v Kemis-u ne sodi med ekološke katastrofe takšnih razsežnosti kot jih želi prikazati novinar v uvodu svojega članka.
Prav tako je popolnoma nepreverjena in neresnična trditev novinarja, da smo kmalu po požaru ponovno pridobili dovoljenje za obratovanje. Dejstvo je, da Kemis nikoli ni izgubil dovoljenja za obratovanje in ga zato tudi nismo pridobili nazaj.
Kemis je sanacijo objekta izvajal dve leti v skladu z veljavno zakonodajo ZGO-1 (1. člen 4 alineja), ki govori, da gradbeno dovoljenje ni potrebno, ko gre za preprečevanje oziroma zmanjšanje posledic naravnih in drugih nesreč. Sanacija je ves čas potekala pod nadzorom Inšpekcije RS za okolje in prostor. V času od maja 2017 do 7. avgusta 2019, ko je bila izdana odločba o zaustavitvi gradnje, je gradbena inšpekcija obiskala Kemis šestkrat. V dveh letih ni ugotovila kršitve gradbene zakonodaje in ni izdala odločbe, ki bi zahtevala ustavitev nujne gradnje. Trditve, da je Kemis ne upošteva odločb inšpekcije in da smo izvajali sanacijo samovoljno in brez gradbenega dovoljenja so popolnoma zavajajoče in izrazito pristranske, saj je celoten postopek sanacije in izgradnje objektov A, B in C neprestano spremljala gradbena inšpekcija, ki od začetka postopka nujne gradnje do avgusta 2019 ni zaznala kršitev gradbene zakonodaje. Ker nas je IRSOP vse do izdaje odločbe avgusta 2019 podpirala v naših odločitvah, smo tudi zaradi tega v obnovo Kemisa in za nadgradnjo požarne varnosti namenili več kot 7 milijonov EUR.
Ko je Inšpekcija po dveh letih spremenila svoje stališče in nenadoma odločila, da je saniran objekt črna gradnja, smo takoj pričeli s postopkom legalizacije in vložili zahtevo za izdajo gradbenega in uporabnega dovoljenja.
Očitki UKC-ju Ljubljana, ki si prizadeva za nemoten odvoz in ravnanje z nevarnimi odpadki v času, ko se celotna Slovenija bori z epidemijo COVID-19, pa so najmanj moralno sporni. Na vprašanje, kaj bi kopičenje določenih skupin nevarnih odpadkov pomenilo ta trenutek za Slovenijo in predvsem za zdravstvene ustanove, naj si novinar odgovori sam. Zagotovo pa ne more biti odgovor na to, da bi v Sloveniji obstajalo zgolj eno večje podjetje, ki bi bilo zadolženo za ravnanje z nevarnimi odpadki.
